Moj Dreamland, kamor se bom vračal in vračal… Gorsko cvetje, zelena poljana, sredi nje samostan, okoli njega pa venec nenormalno lepih gora. Zložna pot vodi skozi to prečudovito zeleno preprogo, nekam v neznano. Kam me niti ne zanima, da jo le spet doživim na tako božjastno lep sončen dan. Nekam za rob, nekam kjer bom sam! Le jaz in užitek…

Tam v ozadju nekje bi ležal na mehki travnati preprogi, gledal gor v bleščeče sonce, ob meni pa knjiga in v meni svoboda.

Simplon…

Kako znaš cenit silno množico fotografij na petih zunanjjih diskih, kadar imaš čas in voljo brskat po svoji fotografski preteklosti. Mnogokrat naletim na fotografije, ki me enostavno navdušijo, pa so bile ob času nastanka popolnoma prezrte. Zanimivo je pa tudi dejstvo, da tisto nad čemer sem se fotografsko navduševal, danes nekako ne deluje več. Zato mislim, da bi vsi, ki se tako trudimo vsak dan posnet nekaj novega, lepega, nevidenega, morali malce ustavit konje. Vrhunski fotografi pravijo, da v letu dni se pa nabere morda 10-20 res odličnih posnetkov, da ostalo je pa bolj ali manj rokodelstvo in tukaj se tudi jaz počasi lovim v zanko, saj mi moj silni ego počasi nehuje prišepetavat, da vse kar je bilo kdaj objavljeno z moje strani pa le ni tako hudo dobro. Samokritičnost je verjetno prava beseda za vse nas, ki tolčemo po 30.000 in več(govorim shranjenih, kajti dejanskih škljocev je ponavadi x 2) posnetkov na leto.

Kaj ima pa tole razmišljanje skupnega z naslovom? Jah predvsem to, da sem se ustavil na mapi z imenom “BAS”, ki jo odkrito povedanos težkim srcem odpiram še danes. Notri je preko 3000 posnetkov razmetanih v podmape, kjer se vrti krog, ki sva ga dala čez jaz in moj prijatelj.

Teden pred božičem 3 leta nazaj se je krog nehal vrtet…

Eto ga  v nekoliko popravljenih verzijah fotografij, ki so bile morda že kdaj objavljene, nekatere so pa na ogled prvič.

Nekoč sem dal to fotografijo v eno od spletnih galerij pod naslvom “Speed”.  Tale je sedaj popolni redesign.

Le še en portret bi lahko rekel! Ampak tule se me pa vedno navzame dobra volja in spomini na Krvavec in umazanega labija.

Ta je pa povsem sveža… Morda zaradi tega trenutno tudi najljubša.

Leto se je komaj začelo, pa že kaže da bo začetek natrpan z obveznostmi v službi, eni bodo študirali, tretji bodo brez planov, spet eni prepozno izvedeli…

Kaj že spet? Jah nič, spet se bo šlo na Bavarsko, ki ste jo eni že videli, drugi ste se je naveličali, kar nekaj pa jih je, ki si tako močno želi tja gor, da bi si celo vzelo dva/tri dni časa. Plan je it gor 6.,7.,8. Februar. Zato tisti ki ste se že kdaj ukvarjali z mislijo it gor in doživet fotografsko izkušnjo, ki širi obzorja, premislite, se javite, jaz pa glede organizacije dorečem še nekaj detajlov s starimi sodelavci, morebitnimi sponzorji, …

Pa še nekaj letošnjih neobjavljenih, ki niso nič posebnega so pa solidne za dražit.

Mucica lepih oči!!! Fetiš ??? Itak saj na mačke še vedno padam…

Tudi muckanje  se da videti…(ja vem škoda za porezan uheljček)

Grobo? Ne samo igra je je lahko umazana.

Ko se namočiš, se je treba hitro posušiti.

Poziranje, lepotičenje, šarmiranje…. Vse za račko.

Kaj mi poje ptičica , ptičica sinička (no tale to ni)? Dobra volja je najbolja…

Ja in tam gor v prelepi vasici Altschenau smo vedno dobre volje.

Ledena doba, pustinja, strupeno morje, preživelih ni!

Le sonce zviška gleda na norost in se reži…

Umira od smeha, umira z nasmehom, umira … Zmaga ni bila še nikoli tako daleč.

Spet en hecen večer! Ogled filmčka, katerega glasba me je spremljala kar nekaj časa v mojem “plesnem” obdobju, je bilo prav luštno doživetje. Pustimo ob strani igralske sposobnosti glavnih akterjev, režijo, scenarij…..ampak muzika seka tudi po toliko letih.

Hvala bogu za torrente in Princu za pesmico The Beautiful ones.

Zdej pa v LJ in zagnat Iglu šport…..

Tako kot lani se je tudi leto 2009 začelo s hribi. Lani 1.januarja na Veliko planino, letos tudi (slik ni ker je bilo vreme en meglen šrot, le na Koroški strani se je jasnilo), 2. januar pa kot naslov pravi Ratitovec…

Jutri cel dan službica (oh kako lepo), potem pa se začne silna razprodaja zimskih športnih cot in vsega kar paše zraven, kjer bodo mase navdušeno “poceni” kupovale, pa čeprav je tam zunaj neka grozna žival skrita v senci, ki se ji menda reče RECESIJA (WTF). In “recesija” se je videla tudi danes v hribih, hehe.

Eto takole je šlo:

U koloni po eden… hehe. Ampak s kakšnim vremenom nad 1200 metri.

No začelo se je takole! Z meglo na Prtovču, kjer je bilo ob 8:30 parkirišče skoraj da že polno. Cesta do gor torej primerna za šoferje vseh kalibrov.

Mi na soncu, ves ostali planet, pa kot da je pod kapo… Le čemu se reče “dolinska norost”, “meglena mora”, “depresivna sivina”, če smo pa hribovci nori, ker hodimo v hribe na sonce. Saj poznate tisto  ta pametno pripombo “Gora ni nora…”.

Pot je lahka, shojena in nič drseča. Na celcu te sicer v glavnem drži, ampak ko se pa predre skorja, potem je pa veselo… Aja pa razgledi so bli fajn!!!

Koča na Ratitovcu, je bil glede na količino pleha v dolini in kolone ljudi, presenetljivo nenabasana. Celo vsesti se je dalo.

Vis, Biševo, Palagruža, Jabuka, … AAAAHHHH malo me zanaša. Morje še ni na programu, se ga pa spomnim ob takšni panorami. Fajn razgled  a ne, a ne???

Od samega veselja je ene na vrhukar u luft naganjalo…

Ampak vsega lepega je menda enkrat konec (sicer ne da bi v to verjel) in treba je dol…

In odpujsali so v “dolinsko norost”. Ampak razgled je pa fajn a ne, a ne???

Kam pa v nedeljo???

JA V HRIBE BUČE BUČASTE!!!!

PS. Večer imam dostikrat namenjen tudi kontroli statistike za moj blog. Danes je en tah “hecen” podatek ven štrlel. Iskalnik Najdi.si je namreč danes 31 x iskal Foto Olki. Hmmm???

Pa je za nami! Burna noč, polna pričakovanj, izraženih želja, tihih upanj… In rdečih noskov!

Lara in Živa + še štirje skriti….Cel vrtec, cela štala, hehe

In med deklicami osamljeni jezdec Lovro.

Rdečih noskov pogledi… Za obdelat jih je še cela reč, pa jih verjetno nikoli ne bom, zunaj sneži, volja bolj slaba, leto 2009 je tu!

NAJ SE ZAČNE!!!!!!!

Kapljica v potoček, potoček v reko, reka v morje….in tako naprej. In vse se menda vrti. Zato vam in sebi želim:

Veliko osebne svobode, ki ne bo drhtela v strahu!

Trdnosti v odločitvah, ki kažejo pot življenju!

Prijateljstev, ki se jih neguje ne glede na čas!

Ljubezni, ki ni le minljiva kemična reakcija v možganih!

Smeha pa čeprav na svoj račun!

In ker nas je veliko fotografov: VELIKO LEPE SVETLOBE, ČUDOVITIH MOTIVOV,…

…kot je tale!

Hvala vsem 182.389-tim, ki ste mi dajali voljo za “delo” v letošnjem letu na tem blogu.

O V E R & O U T for 2 0 0 8!!!

“Sam z užitkom”  je ena mojih lajn, ki se ponavljala skoraj vedno, kadar me v hribih enostavno odpelje. Danes me je odpeljalo dobesedno. Za pot, ki jo poleti  “obdelamo” v dveh/treh urah in se zraven pozdravimo še z Jožetom v Blejski koči, je šel danes cel dan, hehe.

Najprej šok nad količino snega, zraven pa sončna bleščava, ki se je ob 8-ih zjutraj iz na pol meglenega Kranja ni niti slutilo. Cesta zaenkrat v krasnem stanju, vsa “sfrezana” in z veliko izogibališči, da jo je en sam užitek vozit.

Ne da se mi več pisat!!!!!

Slikce????

No ja, to pa ni problem.

Voziti po Pokljuki izgleda nekako tako, kot vožnja po bob stezi.

Sem omenil da je veliko snega?

Da so gore ena sama pravljica?

Smerokaz globoko v snegu. V Blejsko kočo se ne gre več 3 stopnice gor, ampak najprej pol metra dol. V naravi se vse spreminja, le Jožetova neizmerna prijaznost je stalnica.

Žal so se čez zasnežene poljane prekmalu začele vleči dolge sence, s katerimi se je privlekel tudi hud mraz. A jaz sem ga izkoristil za “trening” vzdržljivosti premrlih prstov, saj sem pospravil rokavice v nahrbtnik. Naj se navadijo, hehe

Že na vrhu objave se bohoti planina Zajavornik v večernem soncu in ja, če pomislim le nekaj ur nazaj sem bil del te presunljivo lepe “norosti”!

Ob branju se prileže coctail Shamandalie by Sonata Arctica.

Spet se mi je zahotelo gozda. Le da mi je bilo tokrat jasno le eno: ČE BOŠ KAJ SLIKAL BO MORALO BIT PREKLETO BLIZU. Namreč z le 200mm-skim dometom, drugače ne bo šlo. In sem se šel spet mojo najljubšo igrico. Tiha hoja po zamrznjenem snegu, pod katerim je glasno listje. Za 50m potrebuješ celo večnost, kapa čez ušesa me moti, saj slabše slišim, zato jo vpnem v vponko na pasu….

In potem na terenu, kjer jih vedno presenečam zagledam eno skozi gosto smrečje.

Po nekaj škljocih (neostrih, hahah) zasluti, da ji je nekaj prišlo za hrbet.

In ker me že malo zeblo, ji kar pomaham, da me končno opazi in jo ucvre stran.

Srna v dir, jaz pa še malo na sprehod zganjat zimsko romantiko…